Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanje statistike obiskov (Google Analytics).
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na Strinjam se, se strinjate z uporabo piškotkov.
Piškotki in njihova raba

O svetlobi

Vprašanje, zakaj se ukvarjati s fotografijo, je težko. Da bi si prišel s tem in podobnimi vprašanji na čisto in pri tem pomagal še komu, ki ga mučijo podobni problemi, bom na teh straneh o fotografiji.

Objavljeno v reviji Gea, letnik XIII, januar 2003, strani 42-43.

Vprašanje, zakaj se ukvarjati s fotografijo, je težko. Kdo bi le razumel čudaka, ki vstaja sredi noči samo zato, da lahko nekaj ur zmrzuje in čaka, da se bo veliki detel odločil, ali je bolj zanimiv kos loja, ali se bolj boji svetlih delov rok, ki jih lahko vidi v temi šotora. Da bi si prišel s tem in podobnimi vprašanji na čisto in pri tem pomagal še komu, ki ga mučijo podobni problemi, bom na teh straneh o fotografiji.

Verjamem, da mora človek osmisliti svoje delo. Res je namreč, da sem se s fotografijo pričel ukvarjati iz radovednosti in estetskega užitka, a za delovanje na področju fotografije na dolgi rok to ni dovolj. Rasel sem ob »Skrivnostih morja« Jeana Jacquesa Coustoja in če dobro premislim je bilo odkrivanje narave in predstavljanje svojih odkritij drugim poklic, ki sem si ga vedno želel opravljati. In iz tega izhaja tudi moja filozofija pri fotografiji, po eni strani se o okolju vse več govori, po drugi pa je pritisk na okolje večji kot kdajkoli prej. Zato smo dolžni povzdigniti glas in narediti vse, kar je v naši moči, da bi naravo zaščitili. Naravo okoli sebe lahko varujemo le, če jo poznamo. Moj namen je pokazati ljudem naravo. Predstaviti jim želim ta čudoviti svet okoli nas v vsej njegovi lepoti, tako kot ga vidim skozi objektiv svojega fotoaparata. Če bom s svojim sporočilom dovolj močan, si bodo želeli ta čudež ogledati. Če ga bodo želeli videti, ga bodo morali obvarovati in namen bo dosežen. Želim pa tudi drugim povedati, kako rešiti probleme s fotografiranjem, tako da nas bo več, ki bomo pripovedovali o lepoti sveta okoli nas in bo tudi naše sporočilo močnejše. Seveda pa imam pri tem tudi svoje interese: zame namreč ni močnejše vzpodbude za delo kot je lepa in sporočilna fotografija.

Ko sem pričel s fotografijo mi ni nikdar bilo jasno, zakaj končni rezultat ne odseva tega, kar sem videl in želel povedati. Pustimo sedaj tehnične probleme, kot so točka izostritve ali kompozicija, ki so običajen problem začetnikov in pojdimo k samim osnovam: fotografija je namreč risanje s pomočjo svetlobe. Narava nas je obdarila z dvema tipaloma za svetlobo, pravzaprav tremi. Naš um je namreč tisti, ki vidi skozi naše oči. Ta sistem je res vrhunski, a za uspešno fotografijo moramo poznati nekatere njegove posebnosti. Za travo vemo, da je zelena, za sneg vemo da je bel in to naše védenje um pripiše sliki, ki jo vidimo pred seboj. Fotografski film pa je vezan na ubogega Newtona in njegove »barve«, ki so le elektromagnetno valovanje z določeno valovno dolžino. In zaradi tega krajinske fotografije nimajo tako živih barv, kot jih je zaznal naš um, ko smo pritisnili na sprožilec.

Problem pa niso le barve. Nekje sem ujel podatek, da povprečna oseba vidi podrobnosti v razponu štirinajstih zaslonk. Če ta podatek primerjamo z dia filmom, ki »vidi« podrobnosti le v razponu petih zaslonk, se je potrebno malce zamisliti. Če bodo torej temni deli motiva temnejši od svetlih za več kot pet zaslonk se nam lahko zgodi le dvoje: ali bodo temni deli črni kot noč, ali pa bodo svetli zažgani. To pomeni, da bomo izgubili podrobnosti, če bo pri enakem osvetlitvenem času, svetlomer pokazal zaslonko 5.6 za temne dele in 16 za svetle. Pri tem nam je lahko v pomoč podatek, da človeški um lažje sprejme izgubo podrobnosti v temnih delih, kot v svetlih. Fotografija, kjer ni podrobnosti v svetlih delih, skoraj vedno deluje presvetlo. Zaradi tega, ker želimo podati podrobnosti v senčnih in sončnih predelih, v temnih in svetlih delih motiva, moramo fotografirati zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je sonce nizko nad obzorjem in so sence mehke. Poleg tega pa ima svetloba zjutraj več rdeče in rumene komponente, ki ju človeški um povezuje s toploto in ugodjem. Alternativa tem delom dneva je oblačen dan. Takrat oblaki poskrbijo, da je svetloba mehka, brez izrazitih kontrastov med senčnimi in osvetljenimi predeli. Svetloba ob oblačnem vremenu vsebuje več modre komponente, ki jo povezujemo z mrazom in neugodjem. Na to pa moramo biti pozorni. Če namreč želimo narediti privlačno fotografijo, moramo poznati način, kako človek vidi. Naš gledalec namreč ne bo šel po miselni povezavi: oblačno vreme, hladna svetloba, modrikasta fotografija, ampak mu fotografija ne bo všeč. Če naj bodo naše fotografije sporočilne, se moramo zavedati, na kakšen način vidi naš um in na kakšen fotografski film. Če namreč upoštevamo razlike, bomo znali uporabljati pripomočke za korekcijo, ki so nam na voljo.